Notranji zajedavci pri drobnici
Okužba ovac in koz z notranjimi zajedavci predstavlja za rejce velik problem. Zmanjšan prirast, slabša plodnost, padec mlečnosti, slabša kvaliteta dlake in celo pogini živali-vse to so problemi, ki jih povzroča preobremenjenost drobnice z zajedavci.
Preprečevanje in zatiranje teh postaja vse težje zaradi dolgoletne prakse napačne in prevelike porabe zdravil. Posledica tega je vse večja odpornost zajedavcev nanje. V nadaljevanju bomo opisali poti okužbe drobnice z zajedavci, zunanje znake, ki jih te živali kažejo, kdaj in kako jih je potrebno zdraviti ter kaj moramo storiti, da bi čim bolj zmanjšali število okuženih živali.
Ovce in koze imajo v glavnem enake zajedavce, kar pomeni, da jih moramo zatirati hkrati pri obeh vrstah, kadar ti živita skupaj. Najbolj nevaren zajedavec drobnice je rdeča želodčna glista (Haemonchus contortus) , ki se prisesa na sluznico želodca in pije kri. Posledica tega so huda slabokrvnost (v enem dnevu lahko spije do 1/10 volumna krvi živali), izguba beljakovin in celo smrt. Zdravljenje drobnice je torej usmerjeno predvsem v zatiranje te gliste, s čimer se hkrati kontrolira tudi ostale, manj nevarne parazite.
Življenjski krog rdeče želodčne gliste
Traja približno 21 dni. Začne se, ko žival na paši poje ličinko, ki nato potuje v njen želodec. Ob ugodnih razmerah v okolju sledi razvoj ličinke v odraslo glisto, ki se pričvrsti v želodčno sluznico. To se zgodi spomladi, ko so temperature ozračja višje in med brejostjo, ko je povišana raven hormona estrogena v telesu. V primeru, da so pogoji v okolju neugodni za nadaljnji razvoj, se ličinke rdečih črvov zarijejo v črevesno sluznico in tam čakajo na konec zime oziroma zgodnjo pomlad. Takrat se preobrazijo v odrasle gliste, ki izločajo jajčeca. Ta pridejo na pašnik z iztrebki, v katerih dozorijo v ličinke. Sodeč po razvojnem krogu je največ možnosti za okužbo drobnice spomladi, zato takrat prvič zdravimo proti zajedavcem.
Katere živali so najbolj dovzetne za okužbo?
Nekatere živali so že genetsko bolj odporne na zajedavce in lahko preživijo hude okužbe z njimi, medtem ko bi druge pri enakem številu zajedavcev poginile. To dejstvo lahko uporabimo pri izbiri matične črede in na tak način zmanjšamo stroške zdravljenja. Pomembna je tudi starost: starejše ovce z leti dobijo večjo odpornost na okužbo, kar pa ne velja tudi za koze. Te so nasploh bolj dovzetne na infekcijo kot ovce, ne glede na starost in reprodukcijski status. Razlog tiči v tem, da se koze naravno hranijo z obiranjem in smukanjem, kar jim omogoča naravno odpornost na zajedavce, saj se ti nahajajo na pritlehnem rastlinju. Pomanjkanje prostora v naših razmerah je koze prisililo v pašo. Na tak način zaužijejo veliko število zajedavcev, ki jih drugače ne bi.
Najbolj ogrožena starostna skupina so mlade živali, ki še rastejo in so stalno na istem pašniku. Njihova odpornost na okužbo je nizka, hkrati pa so izpostavljeni velikemu številu jajčec, ki jih (sploh v obporodnem obdobju) izločajo njihove matere. Mladičem nato sledijo ovce in koze v laktaciji, ki so zaradi produkcije mleka pogosto v primanjkljaju energije in zato bolj dovzetne za okužbo. Koze in ovce so v pozni brejosti in nekaj časa po porodu velik rezervoar odraslih glist in jajčec, ki jih izločajo z iztrebki. V tem času je odpravljanje zajedavcev ključnega pomena, saj tako tudi hkrati preprečujemo okužbo jagnjet in kozličev.
Kako prepoznamo okužbo drobnice z zajedavci?
Najpogostejši znaki okužbe s paraziti v prebavilih so anemija, posledica so blede sluznice (predvsem očesne), hujšanje, izčrpanost, driska, nasršena dlaka brez leska, slabši prirast, edem pod brado in pogin.
Pošiljanje iztrebkov na analizo
Priporočljivo je, da pred zdravljenjem odvzamemo vzorec iztrebkov in ga pošljemo na analizo. Vzorec vzamemo marca ali aprila pri živalih, ki so na paši. Takrat je v prebavilih drobnice največ aktivnih samic zajedavcev, ki zaradi ugodnih pogojev v okolju izločajo jajčeca. Za pravilno diagnozo moramo vzeti iztrebke vsaj trem ali štirim živalim. Odraslim vzamemo vzorec vsaki posebej, pri mladih pa skupnega. Iztrebke (do 10 bobkov) vzamemo iz danke ali pa jih še tople poberemo s tal, damo v vrečko in nesemo v laboratorij Nacionalnega veterinarskega inštituta.
Kako lahko zmanjšamo okužbo s paraziti v čredi?
Cilj je prekinitev razvojnega kroga zajedavca. To lahko dosežemo z menjavanjem ali zagotavljanjem »varnih« pašnikov (»varni« pašniki so tisti, na katerih se živali ne morejo okužiti z ličinkami) v kombinaciji z uporabo zdravil.
Pomembno je, da pašnike čim bolj očistimo jajčec in ličink zajedavcev. To naredimo bodisi s požiganjem, oranjem, žetvijo ali pa s pašo govedi in konj. Prav tako je pašnik varen, če so minili 3 meseci odkar se je nazadnje na njem spomladi/poleti pasla drobnica oziroma je minilo 6 mesecev odkar se je nazadnje na njem pasla pozimi. Izogibati se moramo paši na močvirnatih področjih in zgodaj zjutraj ter v večernih urah, ko je na travi največ rose. V rosnih kapljicah se namreč nahajajo kužne ličinke.
Kdaj zdravimo drobnico proti zajedavcem?
Zdravimo spomladi in jeseni. Spomladi imamo na voljo dve možnosti: prva je zdravljenje 1 – 2 tedna pred jaritvami oz. jagnjitvami, druga pa 2 dni po porodu. Zdravljenje v tem času doseže največji učinek, saj ugodni pogoji v okolju aktivirajo razvoj zajedavcev, ki so zariti v črevesni sluznici čakali na boljše pogoje, hkrati pa je okuženost brejih živali velika, saj je ob koncu brejosti obrambni sistem drobnice najšibkejši. Priporočljivo je zdravljenje tudi v jeseni (oktobra ali novembra), preden se ličinke zarijejo v črevesno sluznico, da bi počakale na pomlad. Tako zmanjšamo populacijo ličink, ki bi se začele razmnoževati spomladi pred porodi. Pri zdravljenju je potrebno živalim dodajati vitamine in minerale (lizalni kamen).
Kako dajemo zdravila?
Zdravilo je potrebno aplicirati na koren jezika. V nasprotnem primeru pri kozah pogosto pride do zapiranja požiralnikovega žleba, kar pomeni, da zdravilo obide vamp in se prehitro izloči iz telesa. Odmerek je potrebno naravnati glede na težo največje živali v kategoriji in ne na povprečno težo živali v tropu. V nasprotnih primerih lahko pride zaradi premajhnih odmerkov do neuspešnega zdravljenja. Najbolje je, da zdravila aplicira strokovno usposobljena oseba
Zdravljenje v ekoloških rejah
Z zdravili je dovoljeno zdraviti le na podlagi analiz vzorcev iztrebkov. Upoštevati je potrebno 2-kratni čas karence za zdravila.
Ukrepi po zdravljenju
Po zdravljenju živali vsaj še 2 do 3 dni pustimo na prvotnem pašniku (ali pa v hlevu), nato pa jih spustimo na neokuženega. To je pomembno zato, ker traja nekaj časa, da zdravilo začne delovati. Do takrat pa zajedavci izločajo jajčeca v okolje, ki nato lahko okužijo že zdravljene živali, saj zdravila proti zajedavcem nimajo dolgotrajnega delovanja.
Zaradi vse večje odpornosti zajedavcev na zdravila pri drobnici je dobro preveriti učinkovitost zdravljenja približno 10 dni po zatiranju zajedavcev. Vzamemo skupinski vzorec 10 živali. V primeru, da je preiskava pozitivna na jajčeca zajedavcev je potrebno zdravilo zamenjati.
Posebnosti zdravljenja pri kozah
Koze se hranijo z obiranjem in smukanjem in tako pogosto zaužijejo tudi kakšno strupeno snov (tanini v olesenelih delih rastlin). Zaradi tega so skozi čas razvile mehanizme s katerimi hitreje presnovijo in nevtralizirajo škodljive snovi. Slednje je razlog, da mora biti odmerek zdravil za koze večji, priporoča pa se tudi (razen v visoki brejosti), da so vsaj pol dneva pred in pol dneva po zatiranju zajedavcev koze le na senenem obroku. Ta upočasni prehod zdravila skozi prebavila in zato so mu zajedavci dlje izpostavljeni. S tem se poveča verjetnost, da jih bo zdravilo uničilo.
Za učinkovito odpravljanje črevesnih zajedavcev pri drobnici je pomemben celostni pristop. Zaradi vse večje odpornosti zajedavcev na zdravilne učinkovine naj bo zdravljenje ukrep, ki sledi predhodnem pozitivnem rezultatu analize iztrebkov na prisotnost zajedavcev. Iz istega razloga je tudi dobro menjati zdravila, s katerim tretiramo čredo. Nenazadnje pa je velikega pomena paša na površinah, ki so očiščene razvojnih oblik zajedavcev.
