Fasciola hepatica – Veliki metljaj

Sesači iz družine fasciolidae spadajo med največje digene sesače. Fascioloza povečuje tveganje za pojav drugih bolezni, zbolele živali dajejo manj mleka in hirajo. Posledice bolezni so pogosto tudi plodnostne motnje. Bolezen večinoma poteka kronično, lahko tudi akutno, v obeh primerih so bolezenski znaki večinoma klinično opazni le pri hudi invaziji.

Fasciolozo povzročajo tri vrste trematodov:

1. Fasciola hepatica – razširjena skoraj po vsem svetu in pri nas,
2. Fasciola gigantica- razširjena v Afriki in Indiji,
3. Fasciola magna- razširjena v Severni Ameriki, zlasti Kanadi.

Fasciola hepatica zajeda pri domačih in divji prežvekovalcih, nekaterih vsejedih, tudi pri človeku. 

Juvenilni sesači živijo v parenhimu jeter, spolno zreli pa v žolčevodih. Nahaja se predvsem ob rekah in močvirjih, saj za razvoj potrebuje polža vrste Galba truncatula. Izbruhi fascioloze so lahko tudi ob obilnih padavinah, žival se lahko invadira na paši, s senom, nakošeno svežo travo, kontaminirano vodo, itd…

Fasciola hepatica ima ploščato in podolgovato telo, dolga je 2-3 cm in široka 1 cm. Povrhnjica je obarvana rjavo, zeleno ali sivo, na otip je groba. Na prednjem delu – to je tisti, ki je širši – ima dva priseska. Prvi ustni in drugi trebušni prisesek. 

Digeni sesači so dvospolniki (hermafroditi). Jajčeca so zlato rumene barve, pravilne jajčaste oblike in imajo gladko ovojnico. Dobro je razvit pokrovček (operculum), ki se ob ugodnih temperaturnih in svetlobnih razmerah v okolju, ter ko miracidij dozori, odpre. Jajčeca so občutljiva na visoke oz. nizke temperature in izsušitev. Uniči jih temperatura 40-45 °C v 30 min, temperatura -5°C pa v 1 dnevu. Odporna so na biokemične procese v gnojnici, saj v njej ostanejo živa še 3-6 mesecev. 

Razvojni krog

Zajeda v žolčevodih, kjer tudi odlaga svoja jajčeca, ta z žolčem preidejo v dvanajstnik, z iztrebki pa v naravo. V naravi sta za dober razvoj potrebna predvsem ustrezna temperatura (15-26°C) in vlaga. 

V jajčecu se razvije miracidij, ki ima migetalke, kar mu omogoča lažje premikanje in vdor v vmesnega gostitelja (polža Galba truncatula) in živi 3-5 dni. V polžu se po nekaj dneh spremeni v sporocisto, nato po dveh do štirih tednih, iz ene sporociste nastane 5-8 redij. Iz redij se razvije 15-20 cerkarij, ki zapustijo polža, ko so primerni zunanji dejavniki. Na travi se nato razvijejo metacerkarije, velike okoli 200 mikronov, obdane s čvrsto ovojnico in te predstavljajo invazijsko obliko zajedavca. 

Ko žival poje metacerkarijo, ta odvrže ovojnico in se preko črevesne stene prebije v abdominalno votlino od tod pa skozi jetrno kapsulo v jetrni parenhim, kjer se zadržujejo 5-6 tednov. Nato potujejo po žolčevodih , kjer spolno dozorijo po 2 mesecih, ter od tu v dvanajstnik in z iztrebki v naravo. 

Od vdora metacerkarji do spolne zrelosti preteče 2-4 mesece. Odrasel zajedavec v jetrih prežvekovalca živi še nekaj let.

Govedo požre okoli 10.000 metacerkarji, do spolne zrelosti se jih razvije okoli 200. 

Polž Galba truncatula

Vmesni gostitelj, ki je v naravi zelo razširjen. Živi v počasnejših vodah, bogatih s kisikom in pH med 5,8 in 9.  Voda v kateri se rad nahaja ni onesnažena. Galba truncatula je semiakvatični polž, kar pomeni, da ni vedno vezan izključno na vodo in mu je dovolj že vlažna podlaga. Ob deževju v svoji hišici ustvari zračne mehurčke, zato ga lahko odnese več kilometrov stran. 

Polž živi približno leto dni , v tem času izleže okoli 3.000 jajčec. Razmnožuje se v jesenskem času , saj jih med sušo propade okoli 75%. 

Potek bolezni

Sesači v jetrih oblikujejo vrtinice, poškodujejo jetra in organizmu škodijo s toksini, ki jih izločajo. 

Bolezen lahko poteka akutno, pri čemer so živali apatične, stokajo, so neješče, zaostajajo za čredo, temperatura jim naraste do 41,6°C, pulz in dihanje sta pospešena. Pri brejih lahko pride do abortusov, ali pa kronično, kjer so klinična znamenja na začetku težko zaznavna, pojavijo se ko je v žolčevodih že spolno zrel metljaj. Živali so otožne, imajo resasto dlako, blede očesne veznice in sluznice, pitancem se telesna teža zniža tudi do 10%, molznicam pa količina mleka pade za liter dnevno. Pojavljajo se motnje v reprodukciji, kot so tihe pojatve, atrofija jajčnikov in podaljšana doba med telitvama.

Diagnozo potrdimo na podlagi koproloških preiskav. 

Terapija

Večinoma se za terapijo uporabljata antiparazitika albendazol in klozantel.

Preventiva

Izogibanje paše na močvirnatih področjih, pravilno pokladanje sena, ustrezno staranje gnojnice (vsaj 3 mesece).